OBRAVNAVA UMETNOSTNEGA BESEDILA
Gerda Marie Scheidl: SNEŽENI MOŽ
V desnem stolpcu vsebino ilustrirajo po želji, lahko jo pa dopolnjujejo tudi v oblili stripa.Sprostite svojo domišljijo.
Sredi
širne poljane je stal sneženi mož. Dolg korenček je imel za nos, na glavi pa
velik klobuk. Stal je tam in kislo se je držal.
Kamorkoli
je namreč pogledal s svojimi črnimi očmi, povsod je bil sneg. Sam sneg. Beli
sneg.
Sneženi
mož je bil razočaran. Zemljo si je namreč predstavljal drugače. Pisano, ne
belo.
Slišal
je, da so na zemlji rože. Rože vseh barv. Toda, kje so vse te rože?
Mislil
je in mislil: »Tu nekaj ni v redu. Ampak kaj?«
Namrščil
se je in zavihal svoj oranžni nos.
»Že
vem,« je vzkliknil. »Na napačnem kraju stojim. Rože so drugje!«
|
Naslednje
jutro se je odpravil na pot.
Srečal
je zajčka, ki je grizljal zeljni kocen. Vljudno ga je vprašal: »Je to roža?«
»Roža?«
Zajček se je od začudenja kar prekopicnil.
»To
je zeljni štor, ti štor, in ne roža!«
»Ni
roža? Kakšna škoda! Kje bi pa lahko našel rože?«
»Ubogi
ti sneženi mož, nikoli ne boš našel rož, ker si iz snega!« je zamomljal
zajček in odskakljal.
»Da
ne bom našel rož, ker sem iz snega!« se je začudil snežak.
|
Odkorakal
je naprej in prišel do gozda.
Drevesa
so bila pokrita z belim snegom, le majcena smrečica se je zelenila v bleščeči
belini. Skrivala se je pod mogočno smreko,
ki je nad njo raztezala svoje veje in jo varovala.
Na
sosednjem drevesu je počivala vrana.
»Je
to zelena roža?« jo je zamotil sneženi mož.
»Ti
si bedak in ne snežak,« se je zarežala črna ptica. »To je smreka in ne roža!«
Snežak
je žalostno povesil glavo. »In kje naj iščem rože? Pisane rože?«
»Ubogi
ti sneženi mož, nikoli ne boš našel rož, ker si iz snega!« je zakrakala vrana
in odletela.
»Jaz,
da sem bedak?« je užaljeno zagodel snežak.
»Vrana
je bedak, ne pa jaz. In našel bom rože, pisane rože bom našel!
|
Korakal
je dalje. Bila je že noč, ko je prikorakal v mesto.
»Hej,
kje je kdo!« je klical po temnih ulicah. »Hej!«
Nihče
mu ni odgovoril. Vse je spalo.
»V
mestu morajo biti rože. Morajo biti!« je razmišljal snežak. Toda rož ni bilo
videti. Nikjer.
|
»Je
to roža?« ga je zanimalo, ko je opazil črnega mačka, ki je stal na cestni
svetilki. Njena svetloba je čudovito žarela v temi.
»To
je čisto navadna cestna svetilka in ne roža,« je odmjavkal muc.
»Škoda!
Kje bi pa lahko našel rože?«
|
Mar
res nikoli ne bo našel rož? Samo zato, ker je iz snega?
Sneženi
mož je bil žalosten in utrujen. Odvlekel se je čez bližnje dvorišče in
sklenil, da si bo malce odpočil. Zazehal je in naslonil na prva vrata.
To
pa ni bilo pametno. Vrata so se namreč odprla in ubogi snežak se je skotalil
po stopnicah v globino. Groza! In kje je pristal?
Prestrašeno
se je ozrl naokrog.
|
Ooo,
kako lepo! Česa takega še nikoli ni videl. So to morda rože?
»Ste
… ste … ve … rože?« je zajecljal.
»Ja,
rože smo,« je zašepetalo iz vseh strani.
Snežak
se je namreč prekucnil naravnost v sredo cvetličnjaka. Lepo toplo je bilo v
njem, da rož ne bi zeblo.
»Našel
sem rože, našel sem rože! Pisane rože!« je vriskal na ves glas.
In bil je srečen kot še nikoli. |
»Od
sreče mi je tako lepo toplo pri srcu,« je vzdihnil. »In tako sem utrujen,« je
še zastokal in legel med rože. Oči so se mu kar same zaprle. Bilo je kakor v
sanjah …
In
kaj je sanjal? Ležal je na travniku med pisanimi rožami.
Zrak
je dišal … in sonce je tako prijetno grelo.
…
in potem … je bilo njegovih sanj konec.
»Glej
no, glej!« je zjutraj zaklical stari vrtnar Pecelj, ko je vstopil v
cvetličnjak. »Je bil tole sneženi mož? Vse tako kaže. Le kaj je počel tukaj?
Ven z njim!«
Vzel
je lopato in zmetal na dvorišče tisto, kar je ostalo od snežaka.
|
Sneženi
mož! Na žalost si bil iz snega in zato res ne bi smel hrepeneti po pisanih
rožah! Zdaj pa imaš! Od tebe je ostal le majhen moker kupček.
»Ubogi
snežak!« so zaklicali otroci, ko so ga zagledali. »Postavimo novega!«
Iz
malega kupčka so naredili veliko kepo … in še eno … in še eno. Valili so jih
po snegu in bile so vse večje in večje.
Potem
so jih postavili drugo na drugo, na levo in desno stran so pritrdili roki, v
sredino zgornje kepe so vtaknili dolg korenček za nos, pa še dva koščka oglja
za oči. In na vrh so poveznili velik klobuk.
Novi
snežak je bil pravi junak.
In
ni se kislo držal. Ne, ni se kislo držal.
Novi
sneženi mož se je smejal. Mislil je namreč na rože. Na pisane rože.
|
IKSOVE ZVEZDICE: str: 21.
ter vaje v:
IKSOVE ZVEZDICE, str: 22, Nagajiva s in ž ter
DZ NAŠA ULICA, str. 68 in 69, Nagajiva lj in nj
