PO POTI JE TEKLA DEKLICA,
PA JI JE IZ ŽEPA PADEL ROBČEK. DEKLICA
JE TEKLA NAPREJ, ROBČEK PA NE. IN TAKO GA JE NA DOLGI POLJSKI POTI NAŠLA MIŠKA.
»JOJ!« JE POSKOČILA. »JOJ!« JE VZKLIKNILA ŠE ENKRAT. »KAKO
ČUDOVITO PREGRINJALCE! PREKRASNA NOVA RJUHA! KAKO GOSPOSKA! EJ, SREČA, SREČICA!
SAJ PRAVIM, POVSOD SE ME DRŽI!
TAKO SE JE VESELILA MALA MIŠKA. SEVEDA, KO PA ŠE NIKOLI NI IMELA NITI
NAJSLABŠE RJUHE! PRIJELA JE ROBČEK IN GA ODVLEKLA NA ODPRTO POLJE.
»KAR ZDAJ BOM ŠLA SPAT!« JE ČEBLJALA. »SAMO DA PRIDEM DO DOMA, PA
SE ULEŽEM IN POKRIJEM, O, PRAV DO SMRČKA SE POKRIJEM! TO BODO LEPE SANJE!«
A
MED POTJO JE MIŠKO IN ROBČEK OPAZILA VRANA.
MIŠKA JE NI ZANIMALA, ROBČEK PA ZELO.
»POZDRAVLJENA LJUBA SOSEDICA!« JO JE OGOVORILA. »RECI, KAJ VLEČEŠ?«
»OH, TOLE PRELEPO NOVO RJUHO SEM NAŠLA,« JE VESELO ODGOVORILA
MIŠKA. »KAR NAŠLA, VEŠ, SREDI POTI. SAJ NI TEŽKA. LE TO JE NERODNO, DA SE MALO
ZATIKA. OB BILKE SE ZATIKA, VEŠ, OB STEBELCA. PA SE BOJIM, DA JE NE BI PO
NESREČI STRGALA.«
»NOO,« JE ZATEGNILA VRANA, »TU TI PA RES LAHKO POMAGAM. POGLEJ, JAZ
LETIM VIŠE OD VSEH TRAV. DO DOMA TI JO ODNESEM, PA SE NE BO ZATAKNILA NITI V
ENO BILKO VEČ.«
»HJA … KAJ VEM …« JE OKLEVALA MIŠKA.
»NA PRAG TI JO POLOŽIM, SAJ VEM, KJE JE TVOJA LUKNJICA!« JE
NADALJEVALA VRANA. »TUDI SAMA BOŠ VELIKO PREJ DOMA, ČE BOŠ TEKLA PRAZNIH ROK.«
»NO, PRAV,« JE NAZADNJE PRIKIMALA MIŠKA. »ZAKAJ BI ODKLANJALA
POMOČ, ČE SE MI SAMA PONUJA. KAR NA PRAG MI JO POLOŽI, PA PRITEČEM ZA TEBOJ. IN
POČAKAJ ME, DA SE TI ZAHVALIM. ZRNJE IMAM, MLADO PŠENICO.«
VRANA JE S KLJUNOM ZGRABILA ROBČEK IN VZLETELA. A NI LETELA NAPREJ ČEZ
POLJE. NARAVNOST PROTI GOZDU JE ZAVILA.
»EJ, POSLUŠAJ!« JE ZA NJO KRIČALA MIŠKA. »NE V TISTO STRAN! SAJ
MOJA LUKNJICA VENDAR NI TAM! VRNI SE, SLIŠIŠ, VRNI SE!«
A VRANA JE LETELA IN LETELA, DOKLER NI MIŠKI IZGINILA IZPRED OČI.
POISKALA JE VISOKO STARO BUKEV, SEDLA NA ENO OD VEJ IN RADOVEDNO
OGLEDOVALA SVOJ PLEN. ROBČEK JI JE BIL NADVSE VŠEČ.
»ZA RUTO GA BOM IMELA!« SI JE REKLA IN SI GA NALOŽILA NA GLAVO.
PA JE BILA TAKO NERODNA, DA SI GA NI IN NI MOGLA PRIVEZATI. ZDAJ JI JE
ZDRSNIL NA OČI, ZDAJ NA REP, ZDAJ JI JE IZPOD VRATU UŠEL EN KONEC, ZDAJ DRUGI.
»AH,« JE REKLA NAZADNJE, »KAR DO VEVERICE BOM STOPILA. SPRETNA JE,
HITRIH TAČIC. GOTOVO JI BO ŠLO BOLJE KOT MENI.«
IN
JE POTRKALA NA VRATA VEVERIČJE DUPLINICE.
»JA?« SE JE OGLASILA VEVERICA IN RADOVEDNO ODPRLA.
»POZDRAVLJENA,« JE PRIJAZNO POKIMALA VRANA. »POGLEJ, SAMO TOLE
MAJHNO PROŠNJO IMAM. NOVO RUTO SEM DOBILA, OD SESTRIČNE. PA SI JE NE MOREM IN
NE MOREM PRIVEZATI. SAJ MI BOŠ POMAGALA, KAJNE?«
KAKO BI VEVERIČKA LAHKO REKLA NE! TOLIKO PRIJAZNIH BESED. PREDVSEM PA –
TAKO LEPA RUTA! STOPILA JE K VRANI, PRIJELA JE ZA ROBČEK, A ŠE PREDEN SE JE
VRANA DODOBRA ZAVEDLA, NI BILO NITI NJENE RUTICE NITI VEVERIČKE NIKJER VEČ.
DUPLINICA ZAPRTA, VRATCA ZAKLENJENA. ČAKALA JE VRANA, ČAKALA, GLASNO KRAKALA –
VRATCA SE NISO VEČ ODPRLA.
ŠELE KO JE OKOLI DUPLINE VSE POTIHNILO, JE VEVERICA SPET POKUKALA IZ
NJE.
»LEP DAN, RES LEP,« JE POMEŽIKALA V ZLATO SONCE. POTEM JE NA BELI
DAN PRINESLA ŠE ROBČEK. NEKAJKRAT GA JE POGLEDALA IN NAZADNJE DEJALA:
»KAKO LEP KOŠČEK BLAGA! VSEM MOJIM MALIM BOM SEŠILA CULICE, PA BODO ŠE
RAJE HODILI PO LEŠNIKE.«
VZELA JE ŠKARJICE IN ŠIVANKO, ŽE JE HOTELA ZAREZATI, PA JE NAENKRAT
ZAŠUMELO: FŠŠŠŠŠŠŠŠŠŠŠ. 
IN VETER JI JE IZPOD TAČIC ODNESEL NJEN NOVI ZAKLAD. VISOKO V ZRAK GA JE
DVIGNIL IN GA NESEL ČEZ GOZD IN ČEZ TRAVNIK, PRAV TJA DO MIŠJE LUKNJE.
V NJEJ JE SPALA MIŠKA. TISTA MIŠKA, KI JE NAŠLA ROBČEK, PA SO JI GA
UKRADLI, ŠE PREDEN GA JE PRINESLA DO DOMA. REVICA SE JE STISNILA V KOT IN OD
ŽALOSTI ZASPALA. NESLIŠNO JE VETER ODPRL VRATCA, NESLIŠNO SMUKNIL V LUKNJICO IN
MIŠKO ČEZ IN ČEZ POKRIL. POTEM JE ODŠEL.
KAJ JE ŠE PUSTIL ZA SABO?
LEPE SANJE.
