17. 1.

SPOZNAVANJE OKOLJA
Zapis v zvezek

DEDIŠČINA PREDNIKOV

Dediščina je vse, kar so nam zapustili naši predniki. Tudi mi moramo dediščino ohranjati za naše naslednike, da bodo vedeli, kako so živeli v preteklosti.
Poznamo naravno in kulturno dediščino.

Oglej si fotografiji. Reši nalogo na naslednji strani.

Z rumeno barvico pobarvaj besede, ki ustrezno dopolnijo poved.

Ljubljana nekoč	Ljubljana danes
Hiše v mestu so a)      visoke in starinske. b)      nizke. c)      moderne.	Hiše v mestu so a)      visoke in starinske. b)      nizke. a)      moderne.
Ljudje se po ulici vozijo a)    z vprežnimi vozili. b)    s kolesi. c)    z električnimi avtomobili.	Po ulici vozijo a)      vprežna vozila. b)      kolesa. c)      električni avtomobili.
Ženske so oblečene a)      v dolga krila. b)      v hlače. c)      v kratka krila.	Ženske so oblečene a)      v dolga krila. b)      v hlače. c)      v kratka krila.
Na trgu a)      je spomenik. b)      so drevesa. c)      so cvetlične gredice.	Na trgu a)      je spomenik. b)      so drevesa. c)      so cvetlične gredice.
Hrib nad mestom je a)      pozidan s hišami. b)      porasel z drevjem. c)      kamnit.	Hrib nad mestom je a)      pozidan s hišami. b)      porasel z drevjem. c)      kamnit.
Na hribu nad mestom stoji a)      stolpnica. b)      cerkev. c)      grad.	Na hribu nad mestom stoji a)      stolpnica. b)      cerkev. c)      grad.

S pomočjo podatkov iz preglednice napiši, kaj je skupno Ljubljani nekoč in danes. _____________________________________________________

___________________________________________________________

Ali iz podatkov v preglednici in na fotografijah lahko sklepamo, da mesto Ljubljana ohranja kulturno in naravno dediščino? DA    NE

Pojasni. ____________________________________________________

___________________________________________________________

__/__

SLOVENŠČINA

Branje in obnova (ustno).

DVANAJST UJCEV

Enkrat je bila žena – mož ji je umrl – in je imela dvanajst otrok: eden je bil malo večji, eden je bil malo manjši, skratka, vseh vrst jih je bilo. Prvi je bil raztrgan tu, drugi tam, eden je kazal ritko, eden je imel raztrgan rokav, revše. Žive duše ni imela v pomoč, uboga žena je bila v hudi stiski. Otročiči pa zmerom: »Dajte, mati, kupite nam kaj, kupite nam kaj!« »Molčite,« je rekla, »jaz sem se spomnila, da imate dvanajst ujcev. Jaz grem od vas. Tisti, ki ste večji, popazite na manjše. V dveh dneh bom morda obiskala vse ujce. Bomo videli, če mi bodo darovali kaj. Kam pa naj grem najprej?« To je bilo pozimi, povsod sneg in brozga, ona – ubožica – pa v opankah! In pravi: »Jaz grem, poskušala bom, če bi mi kaj dali, vsaj kaj jesti!« In je šla. Je šla k prvemu ujcu, to je bil Januar. Ko je prišla tja, je sedel na klopi kakor jaz nocoj. Brada do tod, lasje beli ko mleko, ko sneg. Lep mož, rdeč v obraz. Tedaj je pozdravila: »Dober dan, ujec!« »Bogdaj,« je rekel, »kaj te nosi?« »Jojme,« je rekla, »kaj me nosi? Ne veste, koliko imam otrok?« »Koliko jih pa imaš?« »Dvanajst,« je rekla. »Vas lepo prosim, s povzdignjenimi rokami, da mi daste kaj, ker imam lačne otroke, bose, nage. Eden ima na nogi staro opanko, eden čevelj, eden škorenjc, eden nič, taki so vsi doma, zraven tega pa ni kaj jesti!« »Draga moja,« je rekel, »draga moja néča, kaj naj dam ob tem letnem času: jaz imam samo sneg, ti ne morem dati nič. Nobene reči ti ne morem dati, imam samo sneg zdaj!« »Jojme,« je rekla, »kako naj pridem domov, ko sem rekla otrokom, da bom kaj prinesla?« »No, no,« je rekel, »le pojdi, saj imam še nekaj bratov, morda ti bodo drugi dali kaj.« Tedaj se je vzdignila, ubožica, in je šla. Gre in gre, je prišla k Februarju. Ta je bil najmanjši mesec, vendar hudo prebrisan, tako da je imel ljudi za norca, Februar. Tudi tega je pozdravila kot ujca. »Kam pa greš, néča?« »Jojme,« je rekla, »jaz sem prišla, da bi mi vi kaj dali. Jaz imam bose otročiče, nage, eden ima raztrgane hlače na ritki, eden ima raztrgan hrbtek, eden se nima v kaj zaviti. Dajte mi kaj, da bom mogla preživljati otročiče! Mož mi je umrl, sama sem z dvanajstimi otroki.« »Kaj pa naj ti dam,« pravi, »po kaj si prišla k meni? Jaz imam samo dež, veter, brozgo in podobno. Nimam nič za tvoje otročiče. Morda bolj naprej, pojdi k drugemu bratu, morda bo on imel kaj.« »Lepo, lepo,« pravi sama pri sebi, »prvi mi ni dal nič, je rekel, če naj mi da sneg. Drugi mi je hotel dati dež. Mar nisem zadosti premočena, da bi mi dajal še dež!« Tedaj je rekla: »Grem, obiščem še enega!« Je šla k Marcu, ga je pozdravila: »Dober dan, ujec!« »Bogdaj, kaj te pa nosi?« »Jojme,« je rekla, »kaj me nosi? Revščina! Revščine na pretek, lakote na pretek, raztrgano vse, jaz prva in vsi drugi, vseh dvanajst. Imam dvanajst otrok, dajte mi kaj za njih preživljanje.« »Joj,« je rekel Marec, »kaj naj ti dam,« je rekel, »draga moja ženičica! Vetra je še zmerom dosti, mraza dosti, vendar bom pogledal!« Tedaj je sedla na stol. ,Mar je mogoče, da mi ne bi prinesel nič, ko je rekel, naj počakam?’ Je šel, kaj ji ni prinesel šopka vijolic, lepih rožic vijolic! Ko je to prinesel, ji je zadišalo, je skočila pokonci: »Vsaj to ponesem svojim otročičem, ko nimam drugega nič, naj duhajo vsaj rožice, vsaj vijolice naj duhajo!« Jih je dala v predpasnik, Marec pa je rekel: »Počakaj, jih prinesem še!« Je šel in ji je prinesel še rožic, polno naročje. »Dobro,« pravi, »hvala bogu, imam vsaj to!« Tedaj je šla. »Hej,« pravi, naj grem še k Aprilu!« Je prišla k Aprilu, pozdravila tudi tam. »Kaj te pa nosi?« »Kaj me nosi? Dvanajst otrok,« pravi, »imam, vse nago, vse boso, sestradano, brez jesti. Sem prišla k ujcem, da bi mi kaj pomagali. Marec, zahvaljen bodi, mi je dal vsaj rožic za duh.« »Dobro,« pravi, »počakaj, bom tudi jaz dal kaj.« Si je mislila, da ji bo prinesel kaj oblačila. Kje neki! Je šel, kaj ni pobral vse to, kar poganja brstje, in ji prinesel butarico. »Joj,« je rekla, »to mi dajete? Ne zamerite, ujec, vi mi dajete tole, pa to je za jutri, ne za danes! Oni,« pravi, »mi je dal vijolice, ki jih lahko nesem, tole pa bo zraslo komaj jutri, to ni zame. To vam vračam!« »Le odnesi,« pravi, »spravi kam.« »Kam pa naj to dam,« pravi, »naj morda podnetim? Toliko drv še imam. Nočem!« In mu je vrnila. Tedaj je šla k Maju. Prišla, pozdravila tudi tega ujca. »Dajte mi kaj za moje otročiče!« »Hm,« je rekel, »jaz nimam nič. Če hočeš, ti dam cvetja, imam že lepo cvetje!« Ji je prinesel šopek cvetja, lepega rdečega. »Joj,« pravi, »kako bodo skakali moji otroci, ko bodo videli cvetje, saj ga že vso zimo niso videli … Ej,« pravi, »moram iti še k drugemu.« Prišla je k Juniju. Ko je prišla tja, je spet pozdravila: »Dober dan, ujec!« »Bogdaj! Po kaj si prišla?« »O,« pravi, »jaz sem prišla, da bi mi vi dali kaj za otroke, ki sem jih pustila doma.« Tedaj je šel in ji je prinesel maline in borovnice, skratka, prinesel ji je dosti reči, da je imela polno vsega. Tedaj je bila srečna in je šla naprej. Kateri mesec pride zdaj? Julij! Tudi tega je pozdravila in poprosila s povzdignjenimi rokami, naj ji kaj da. Je bila obložena: cvetja, borovnic, jagod, vsega je imela toliko, da bi potrebovala vreče. »No,« je rekel, »po kaj si prišla? Koliko imaš otrok?« »Dvanajst!« »Kako, koliko let imajo?« »Prvi bo imel petnajst let,« pravi, »in drugi so vsi za njim. Dajte mi kaj, da jih razveselim.« »Prav, le počakaj!«  Tedaj je šel po vse: po jabolka, po hruške, in je prinesel tudi vrečo, da je dala vse noter, jo zadela na ramo in šla. »Dobro,« pravi, »sem obložena, to bodo veseli moji otročiči! Saj je res čas, da jim prinesem kaj domov! Ampak,« pravi, »moram vseeno videti še druge!« Je šla k Avgustu. Ko je prišla tja, ne vem, kaj ji je dal, zdi se mi, da grozdje. Polno grozdja, da ga ni mogla niti nesti. »Prav,« pravi, »moram iti še k Septembru!« Tudi ta ji je dal: hruške, kostanj, skratka, to, kar je imel – bila je obložena, da ni mogla niti hoditi. »Dobro,« pravi, »vendar moram pogledati še k drugim, kaj mi bodo dali.« Je šla k Oktobru. Tam so ji dali koruze, fižola, da ni mogla nesti, je morala pustiti tam. Pravi: »Po to bom prišla jutri. Hej, zdaj grem obiskat še Novembra!« In je šla k Novembru. Ubožec je rekel: »Draga moja néča, jaz nimam nič. Kaj naj ti dam? Kar mi pade z drevja dol, listje, to je vse. Pri meni je vse prazno!« »Na,« je rekla, »zdaj pa imam! Sicer pa je še eden. Hej,« pravi, »naj grem še k Decembru!« Je šla, tudi njega pozdravila. »Jojme,« je rekel, »kaj naj ti dam, ko nimam nič. Ampak,« je rekel, »molči, saj ti pošljem. Potrpi, kmalu pridejo božiči, tedaj ti prinesem kaj za otroke, vsaj kakšen bonbon, če ne drugega!« Ko je prišla domov, so bili presrečni, so imeli vsega otroci. Mati je rekla: »Dajte zdaj, veseli bodite!« Oblačila ji pa le ni dal nihče, so morali hoditi še naprej raztrgani. Tako so dali meseci: ta in oni je lahko dal kaj, nekateri pa nič.