PONEDELJEK, 17. 1.

PONEDELJEK, 17. 1. 2022

Slovenščina – 1. ura

DVANAJST UJCEV

(Slovenska ljudska pravljica)

Enkrat je bila žena – mož ji je umrl – in je imela dvanajst otrok: eden je bil malo večji, eden je bil malo manjši, vseh vrst jih je bilo. Prvi je bil raztrgan tu, drugi tam, eden je kazal ritko, eden je imel raztrgan rokav.  Otročiči pa zmerom: »Dajte, mati, kupite nam kaj, kupite nam kaj!«

»Jaz sem se spomnila, da imate dvanajst ujcev. Jaz grem do njih. Tisti, ki ste večji, popazite na manjše. V dveh dneh bom morda obiskala vse ujce. Bomo videli, če mi bodo kaj darovali. Kam pa naj grem najprej?«

Je šla k prvemu ujcu, to je bil Januar. Ko je prišla tja, je bil sneg. Tedaj je pozdravila: »Dober dan, ujec!« »Bogdaj,« je rekel, »kaj te nosi?« »Jojme, ne veste, koliko imam otrok?« »Koliko jih pa imaš?« »Dvanajst,« je rekla. »Vas lepo prosim, da mi daste kaj, ker imam lačne otroke. »Draga draga moja néča, kaj naj dam ob tem letnem času: jaz imam samo sneg, ti ne morem dati nič. »Jojme, kako naj pridem domov, ko sem rekla otrokom, da bom kaj prinesla?« »No, no,« je rekel, »le pojdi, saj imam še nekaj bratov, morda ti bodo drugi kaj dali.« Tedaj je šla.

Gre in gre, je prišla k Februarju. Ta je bil najmanjši mesec, vendar hudo prebrisan, tako da je imel ljudi za norca. Tudi tega je pozdravila. »Kam pa greš, néča?« »Jojme,« je rekla, »jaz sem prišla, da bi mi vi kaj dali. Jaz imam bose otročiče, nage, eden ima raztrgane hlače na ritki, eden ima raztrgan hrbtek. Dajte mi kaj, za otročiče! »Kaj pa naj ti dam? Jaz imam samo malo daljši dan, veter, brozgo in sneg. Nimam nič za tvoje otročiče. Pojdi k drugemu bratu, morda bo on imel kaj.«  

Je šla k Marcu in pozdravila: »Dober dan, ujec!« »Bogdaj, kaj te pa nosi?« » Imam dvanajst otrok, dajte mi kaj za njih.« »Marec je rekel: »Kaj naj ti dam, draga moja ženičica! Vetra je še zmerom dosti, mraza dosti, vendar bom pogledal!«  Je šel in ji  prinesel šopka vijolic. Ko je to prinesel, ji je zadišalo, in je rekla: »Vsaj to ponesem svojim otročičem, ko nimam drugega, naj duhajo rožice.« Jih je dala v predpasnik.

 Tedaj je šla še k Aprilu!« Je prišla k Aprilu in pozdravila. »Kaj te pa nosi?« »Kaj me nosi? Dvanajst otrok,« pravi, »imam, vse nago, vse boso, brez jesti. Sem prišla k ujcem, da bi mi kaj pomagali. Marec, mi je dal vsaj rožic za duhati.« »Dobro, počakaj, bom tudi jaz dal kaj.« Si je mislila, da ji bo prinesel kaj oblačila. Kje neki! Je šel, in pobral vse to, kar poganja brstje, in ji prinesel butarico. »Kam pa naj to dam,« pravi, »naj morda podnetim ogenj? Toliko drv še imam je rekla ženica.

Tedaj je šla k Maju. Prišla, pozdravila tudi tega ujca. »Dajte mi kaj za moje otročiče!« Če hočeš, ti dam cvetja, imam že lepo cvetje!« Ji je prinesel šopek cvetja. »Joj, kako bodo veseli moji otroci, ko bodo videli cvetje, saj ga že vso zimo niso videli. In je šla.

Prišla je k Juniju. Ko je prišla tja, je spet pozdravila: »Dober dan, ujec!« »Bogdaj! Po kaj si prišla?« »O,« pravi, »jaz sem prišla, da bi mi vi dali kaj za otroke« Tedaj je šel in ji je prinesel jagode in češnje in še dosti reči, da je imela polno vsega. Tudi obilo sonca in dolg dan. Tedaj je bila srečna in je šla naprej. Kateri mesec pride zdaj?

Julij! Tudi tega je pozdravila in poprosila naj ji kaj da. »No,« je rekel, »po kaj si prišla? Koliko imaš otrok?« »Dvanajst!« »Kako, koliko let imajo?« »Prvi bo imel petnajst let, drugi so manjši. Dajte mi kaj, da jih razveselim.« »Prav, le počakaj!«  Tedaj je šel po vse: po maline, po pšenico, in borovnice. Prinesel je tudi vrečo, da da je lahko nesla. Saj je res čas, da jim prinesem kaj domov , a moram videti še druge ujce!«

 Je šla še k Avgustu. Ko je prišla tja, ji je dal jabolk in hrušk. 

»Hvala, moram iti še k Septembru!« Ta ji je dal kostanj in vse, kar je imel in imela je toliko, da je komaj nesla. »Moram pogledati še k drugim, kaj mi bodo dali.«

Je šla k Oktobru. Tam so ji dali koruze, fižola, da ni mogla nesti, in je morala pustiti tam. Pravi: »Po to bom prišla jutri.

Hej, zdaj grem obiskat še Novembra!« In je šla k Novembru. Ubožec je rekel: »Draga moja néča, jaz nimam nič. Kaj naj ti dam, dež in meglo? Kar mi pade z drevja, listje, to je vse. Pri meni je vse prazno!« »Na,« je rekla, »zdaj pa imam! Sicer pa je še eden.

 Hej,« pravi, »naj grem še k Decembru!« Je šla, tudi njega pozdravila. »Jojme,« je rekel, »kaj naj ti dam, ko nimam nič. Ampak, molči, saj ti pošljem praznike. Potrpi, kmalu pride božič, tedaj ti prinesem kaj za otroke, vsaj kakšen bonbon, če ne drugega!« Ko je prišla domov, so bili presrečni, so imeli vsega otroci. Mati je rekla: »Dajte zdaj, veseli bodite!« Oblačila ji pa le ni dal nihče, so morali hoditi še naprej raztrgani. Tako so dali meseci: ta in oni je lahko dal kaj, nekateri pa nič.

2. ura: DZ SLJ/1, str: 82

Učna snov za SPO in MAT je naložena v Teamsu, v kanalu POUK v datotekah.